Obožujemo malo ‘out of the box’ znanstvena predavanja, ki so lahko navdih k razmislekom o zgodbah tržnega znamčenja. Ben Woodard je v okviru Seminarjev sodobnih scenskih umetnosti 2021–2022 (projekt neprofitnega zavoda v Ljubljani – Maska) postregel z odličnim predavanjem: Brez posebnega statusa: Ekologije vršljivskosti v ekologiji. Če sta družbena odgovornost in trajnost imperativa v sodobnem znamčenju, je skrajni čas za njuno temeljno nadgradnjo, da bosta izpovedano še bolj izkazovala. Zato: dobrodošel imperativ vršljivskosti. Vršljivskost pomeni sposobnost ciljno usmerjenega delovanja. Danes je to osrednja tema razprav o ekologiji tako v humanistiki kot vse pogosteje tudi v naravoslovju. Žive in nežive entitete v okviru ekološkega razmišljanja je potrebno ne samo naslavljati, ampak tudi izrabiti za vršljivskost v najširšem in najbolj čistem pomenu te besede. Z referiranjem na delo Sylvie Wynter je Woodward v nadaljevanju kritično pokazal na odpor ekohumanistike do sodelovanja z biološkimi vedami in je kot tak ostal povezan s kolonialnim evrocentrizmom, ki zanika materialne pogoje življenja in konceptualne oblike človeškega obstoja. Ravno z integracijo humanističnih in bioloških ved pa je mogoče vzpostaviti širše razumevanje življenja in okolja, iz česar lahko potem črpamo tudi sinteze zglednih zgodb znamk.
0 komentarjev