BRANJE: PORTUGALSKE PRIPOVEDKE

Iz domače knjižnice Ines Markovčič

Pri snovanju te rubrike sem prvotno razmišljala, kako bom predstavljala aktualne nove prebrane knjige iz marketinga, znamčenja. Pa sem se pri premisleku in zlaganju moje knjižne police nazadnje ustavila, in me je prešinila druga ideja. Mnogokrat se ljudem zgodi, da izide neka knjiga, vsi jo berejo/mo, se o njej pogovarjamo, je trenutni boom ali hit ali must-read, potem pa jo odložimo, in najbrž se tri četrtine ljudi redko zateče nazaj k prebiranju. Že v najstniških letih sem rada hrčkala stvari, ki so se me dotaknile. Sploh prebrane: najljubši strip, roman, pa članki iz Sobotne priloge … To sicer vse ostaja v mojem domačem kraju na nekih kupih, a vendar, ko sem se preselila, sem si hitro spet ustvarila svojo knjižnico. Menim, da že ostali mediji dovolj vestno uresničujejo plemenito vlogo pri recenziranju novih, aktualnih knjig, in ker vsa leta poklicno zorim v ugledni medijski hiši, kjer se določene stvari shranjujejo, podčrtujejo za kdaj drugič, ker vse je pomembno … (celo svojo »službeno knjižnico« imamo) sem se odločila, da to svojo privatno in poklicno prakso nadaljujem na straneh te rubrike. Iz svoje knjižne police bom vsakič potegnila meni ljubo čtivo, ne glede na čas ali (življenjsko) obdobje, v katerem sem ga bolj požirala, žvečila, se vračala, podčrtovala … Izluščila bom en izsek in ga osvetlila v luči filozofije zgodbarjenja in potrošništva. In ne, vse predstavljene knjige se ne bodo nujno vsebinsko in žanrsko nanašale na teorijo marketinga in znamčenja, to pa zato, ker želim odpirati polja interdisciplinarskih premislekov.

Zbral in prevel iz portugalščine: Miro Bajt

Če je december čas pravljičnih odklopov, se že zdaj za hip odklopimo in potopimo v svet pripovedk. Portugalskih pripovedk. Za moj okus ostajajo ena taka večna klasika, za vse generacije, od koder lahko črpamo navdihe ali zakonitosti delovanja v svetu znamčenja.

Težko je vse misli o knjigi zvrniti na eno stran, pa vendarle lahko poskusim s citati nekaj odlomkov, ki jih v nadaljevanju pustim vsakomur, da si jih interpretira in prevaja po svoje. Ti odlomki, vsaj tako pri sebi opažam, se lahko po določenem času spet drugače berejo in širijo v polju misli na povsem drugih odklopih in vklopih intepretacij ter kontemplativnih insinuacij.

Novi kralj je mestu vrnil njegov sijaj in nekdanje bogastvo. Zadoščalo je, da se je s prstom dotaknil predmeta iz ilovice in bakra, in že se je spremenil v čisto zlato. Tisto, česar ni mogel nihče predvideti, je bilo to, da bi Simas lahko v zlato spreminjal tudi ljudi. In prav to se je zgodilo. S preprostim dotikom roke je zapuščal svetovalce in generale trde kakor kamen, negibne in zelo sijoče.

Tako je prestolnica kraljestva postala še bogatejša in še bolj cvetoča. Pa tudi mnogo bolj tihotna. Kot bi bila grobnica.

Vendar ni postala povsem tihotna …

Še vedno niso zadovoljni …

Tisti, ki se je v vas odpravil največkrat, v njej ni prebival. Bil je kramar, ki je vsak dan v veliki košari prinesel šop banan za trop makakov.

…

Mar makaki še vedno niso bili zadovoljni? Zdi se, da ne. Ne vedo prav, zakaj, vendar jim v želodcih kruli, saj jim kljub kramarjevi dobri volji in toliko obrokih na dan banane ne potolažijo lakote. Čudno, kajne?

Medtem pa kramar še naprej preračunava. Več rešitev ima pripravljenih. Do takrat pa je, kot se zdi, že šel kupovat nož za rezanje banan, saj je že predvidel nove možnosti …

Ob zaključku pa še sledeče: Res je, dobre zgodbe se zgodijo in gradijo spontano. Vsakič znova in spet. Še danes sem hvaležna tisti osebi, ki je na facebooku objavila, da prijatelj prazni garažo odsluženih knjig. Nekaj me je takrat prijelo in sem šla v to garažo za Bežigradom brskati in sem izbrskala kar nekaj dobrih naslovov. Portugalske pripovedke so pač eden izmed njih.

“Ne morem te poseksati med knjigami”, “Ah, sej so samo ilustracije.“

Je rekla Bojana Pejić, prejemnica častne nagrade Igorja Zabelaza kulturo in teorijo. Na slavnostnem dogodku na odru, ko je prejemala nagrado in se zahvaljevala vsem ključnim ljudem pri njenem ustvarjanju, se je nostalgično sprehodila tudi skozi njeno osebno življenje, ki ji je sproti krojilo navdihe in trenutke ustvarjanja. Marsikdaj vidimo samo tisti končni izdelek, premalokrat pa osvetljujemo tudi vse tiste mukotrpne vmesne etape, ki ja, so mukotrpne, a sestavljajo ključni kamenčke mozaika pri grajenju končnih, spoštovanja vrednih stvaritev. Častitljiva umetnostna zgodovinarka in kuratorka je ob tako ganljivem zaokroževanju njenega življenjskega dela bila tudi posrečeno duhovita. Spominjala se je vsakega trenutka v njenem stanovanju v Beogradu, ki jo jo tako ali drugače opominjal na njeno dinamiko ustvarjanja. In ja, seveda se vmes tudi odklopiš in malce sprostiš. Z razlogom ji je očitno ostal dogodek, ko je k njej prišel takratni frajer, s katerim se je nato predajala strastnim užitkom. Ker so bile njene police vedno polne knjig, ji je v nekem momentu (med samim pričetkom akcije) iskreno izdahnil: “Ne morem te poseksati med knjigami …”, “Ah, sej so samo polne ilustracij”, ga je duhamorno bodrila dalje. V dvorani smo ji namenili prisrčne salve smeha.

Da, knjige nas krojijo. Tako ali drugače. Vplivajo. Tako ali drugače. Zato negujmo bralno kulturo še naprej.