Iz domače knjižnice Ines Markovčič
Pri snovanju te rubrike sem prvotno razmišljala, kako bom predstavljala aktualne nove prebrane knjige iz marketinga, znamčenja. Pa sem se pri premisleku in zlaganju moje knjižne police nazadnje ustavila, in me je prešinila druga ideja. Mnogokrat se ljudem zgodi, da izide neka knjiga, vsi jo berejo/mo, se o njej pogovarjamo, je trenutni boom ali hit ali must-read, potem pa jo odložimo, in najbrž se tri četrtine ljudi redko zateče nazaj k prebiranju. Že v najstniških letih sem rada hrčkala stvari, ki so se me dotaknile. Sploh prebrane: najljubši strip, roman, pa članki iz Sobotne priloge … To sicer vse ostaja v mojem domačem kraju na nekih kupih, a vendar, ko sem se preselila, sem si hitro spet ustvarila svojo knjižnico. Menim, da že ostali mediji dovolj vestno uresničujejo plemenito vlogo pri recenziranju novih, aktualnih knjig, in ker vsa leta poklicno zorim v ugledni medijski hiši, kjer se določene stvari shranjujejo, podčrtujejo za kdaj drugič, ker vse je pomembno … (celo svojo »službeno knjižnico« imamo) sem se odločila, da to svojo privatno in poklicno prakso nadaljujem na straneh te rubrike. Iz svoje knjižne police bom vsakič potegnila meni ljubo čtivo, ne glede na čas ali (življenjsko) obdobje, v katerem sem ga bolj požirala, žvečila, se vračala, podčrtovala … Izluščila bom en izsek in ga osvetlila v luči filozofije zgodbarjenja in potrošništva. In ne, vse predstavljene knjige se ne bodo nujno vsebinsko in žanrsko nanašale na teorijo marketinga in znamčenja, to pa zato, ker želim odpirati polja interdisciplinarskih premislekov.
Aleksij Kobal, GLAS
Cankarjeva založba, 2009
Avtorica razmišljanja: Ines Markovčič
Predstavljeno delo seveda nima neposredne zveze s svetom znamčenja, odstira pa nekatere ključne premisleke, ki jih zlahka apliciramo in nadalje razčlenjujemo v svetu znamčenja in za svet znamčenja.
V knjižnem delu Glas avtor doživeto popisuje posameznikovo zavest, ki se nikoli ne konča. Prodira skozi vse pore življenjske biti, po poti pa se srečuje s svojimi tegobami, kot so strah, smrt, minljivost, trpljenje. Opisovanja se avtor loteva misteriozno, mestoma s forenzično natančnostjo, v vsakem primeru pa spretno prevaja svet logične znanosti v svet umetniške občutljivosti, o kateri tudi sam piše.
V središču zgodbe je mladi samotni umetnik Klesja, ki raziskuje in se postavlja v svet zapuščene Industrijske cone Šiška, da bi ustvarjalni navdih uglasil in umiril obenem. Potuje v paralelne svetove, reproducira spoznanja na osnovih preteklih izkušenj, prepušča se potovanju skozi čas, ki to ni. Je bolj kot ne odsev določenega časa, dokler nezavedno ne pride na površje in se temačne želje sprostijo.
“nemi iztrebki človeškega ustroja ne zanimajo nikogar”
Podobno je tudi v svetu kulturnega znamčenja. Ne gre toliko za potovanje skozi čas kot kontinuirano vdiranje nezavednega, ki maha kot zastava na fasadi stavbe ob državnem prazniku. Kajti “nemi iztrebki človeškega ustroja ne zanimajo nikogar”, razen njega, ki v potovanju skozi čas išče “prepoznavnost neke dobe”, dokaz za nezavedno “vzporedno resnico”. Ob tem ga preveva mešanica strahu in strasti, kar drži barko pokonci. V tem je tudi čar delovanja znamk, ki zapeljujejo – tiste, ki to spretno počnejo, nujno ne prodajajo zagotovljenih spoznanj v paketu.
Znamke usodno zapeljujejo in zasvojijo – kot železnica v Klesjevi pripovedi, ko opisuje, kako ga je železnica usodno zasvojila, da je v barvo mešal katran, da bi slike dišale kot vlak. Občutja so mu govorila, da gre zato slikarstvo jemati tudi kot posebno “religiozno dejanje”. Ne samo to, zlasti unikatne znamke lahko skozi takšno govorico ali ekspresijo obtičijo same (kot se “sredi srebrnkaste trave redko posejano grmičevje bori za preživetje”), kar niti nujno ni tako slabo, saj potem lahko izstopajo in krogotok zapljevanja ter zasvojenosti je sklenjen.
“Ambient sam te pokliče, in če si seveda dovolj občutljiv in nosiš dovolj uglašeno opremo v sebi, potem lahko vidiš stvari, ki jih po običajni poti nikoli ne boš.”
Kajti bistvo je, da recipient postane vznemirjen in želi v odvrženi denarnici videti več, kot v nadaljevanju opisuje. Bistvo je tudi, da se vrtinca strahu otreseš, ker enkrat se ustavi. Najtežje je nabrž potem nadaljevati in slediti notranjemu gonu, ki je pri ustvarjanju dobrih zgodb znamk še kako ključen. Vendar, če si dovolj uglašen sam s seboj, mu slediš. Ali, če vzamem iz konteksta druge zgodbe avtorjeva razmišljanja: “Ambient sam te pokliče, in če si seveda dovolj občutljiv in nosiš dovolj uglašeno opremo v sebi, potem lahko vidiš stvari, ki jih po običajni poti nikoli ne boš.” Te videne stvari so ključ znamkinega uspešnega nastopa in reprezentacije na trgu, ki preprišča, zapelje, zasvoji.
0 komentarjev