Ljudje smo po naravi radovedni. Nekateri sicer trdijo, da je gonilo sprememb in napredka lenoba – ker si želimo čim bolj olajšati življenje – a sama, morda malce naivno, verjamem, da je radovednost tista, ki vodi inovacije.
Umetna inteligenca (UI) je že med nami, široko v uporabi. Personalizirani predlogi serij in filmov pri ponudnikih pretočnih vsebin, podkastov, targetirani oglasi … Vse to je del UI in že globoko zasidrano v vse pore zahodne družbe. Priložnosti, ki jih UI ponuja na področjih zdravstva in medicine – analiza ogromnih, nepredstavljivih, količin podatkov, robotika, operacije na daljavo – so razsežne in lahko naredijo veliko dobrega. Prav tako v telekomunikacijah, proizvodnji, logistiki in drugje.
Tudi v marketingu in strateškem komuniciranju nudi UI ogromno možnosti uporabe in posledično izboljšav procesov. Boljše razumevanje tarčnih javnosti je zagotovo prvo, na kar pomislimo, sledi optimizacija procesov, lažje prepoznavanje prihajajočih trendov in priložnosti. Z uporabo orodij, ki jih poganja UI, lahko podjetja pridobijo vpogled v vedenje strank, optimizirajo tržne akcije ter prepoznajo nastajajoče trende in priložnosti.
Tehnološki napredek nam je neizmerno olajšal življenje – si predstavljate, da ne bi imeli več računalnika ali pametnega telefona, hitrega interneta in vseh možnih informacij par klikov stran? Da bi še vedno za vsak sestanek morali sesti v avto in se v prometni konici peljati na drugo stran mesta ali države, namesto da se preprosto priključite na videokonferenco? Ali pa celo – da sploh ne bi imeli na voljo avtomobila, avtobusa ali vlaka? A vsaka medalja ima dve plati, zato velja razmišljati tudi o potencialnih nevarnostih in etičnih zadržkih, predvsem pa imeti v mislih ljudi – sodelavce, ki se učijo uporabljati nova orodja, in družbo, ki jo nagovarjamo ter nanjo vplivamo.
Radovednost vodi inovacije. In ne obratno.
Veliko je razprav okoli vprašanja, če bo UI nadomestila ljudi in bodo določeni poklici izginili. Zagotovo. Kar pa pogrešam, je širša diskusija o tem, kaj UI prinaša posamezniku in kaj v odnose. Želim razmislek, kaj UI pomeni za razvoj družbe v naslednjih desetih, dvajsetih ali celo tridesetih letih. Kako bo vplivala na odnose med ljudmi? Izkušnja koronavirusa je povzročila povečano incidenco depresije, osamljenosti, anksioznosti in drugih psiholoških težav, ki jih povezujejo z mankom pristnega osebnega stika. Kako bo UI vplivala na ta vidik? Bomo imeli še več virtualnih sestankov, po možnosti z ustvarjenimi avatarji? Že danes se v kakšni klepetalnici za podporo uporabnikom pogovarjamo s t. i. botom in ne s človekom, kako bo to v prihodnje? Pred kratkim mi je znanec povedal, da včasih sploh ne odgovarja več sam na e-pošto, ampak namesto njega to naredi UI. Kam gre torej svet? Če si bodo namesto nas dopisovali boti, kaj bo z nami? Kako bo to vplivalo na naše psihološko počutje in kako na našo inteligenco? Dokazano je, da urjenje možganov, na primer s križankami, ugankami in podobnim, pomaga pri vzdrževanju kognitivnih sposobnosti v starosti. Če bo UI namesto mene odgovarjala na e-pošto, pripravila strategijo za naročnika, mi izbrala »outfit« in sestavila nakupovalni seznam za špecerijo, kaj bodo počeli moji možgani? Kaj to pomeni za razvoj (oziroma upad) možganskih zmožnosti v starosti? Za razvoj bolezni, ki so značilne za poznejša življenjska leta – motnje spomina, razumevanja, celo razvoj demence ali Parkinsonove bolezni?
Drugi pogled, ki se mi zdi vreden širše diskusije, je namen razvoja UI. Kaj želimo s tem doseči? Večjo produktivnost in zaslužke? Varnost zaposlenih, ker bo tehnologija namesto človeka opravljala nevarnejša dela? Krajši delovni čas, ker bo UI prevzel nekatere delovne naloge?
In nenazadnje, zanima me tudi, kaj UI pomeni za kulturo v organizacijah. Raziskava za raziskavo potrjuje, da so kultura organizacij in iz nje izhajajoči odnosi izredno pomembni pri iskanju in zadržanju sodelavcev. Za generacijo Z je (dobro, pošteno) plačilo osnovna higiena, pomembna prioriteta pa so zanimive delovne naloge, osebna rast, diverziteta, odnosi ter odgovornost (do družbe, posameznika in okolja). Kakšno vlogo bo tu odigrala UI?
Verjamem, da nas bo tudi v prihodnje vodila radovednost in bomo razvijali nove in nove tehnologije, ki nam bodo olajševale življenje in delo. Ob zadovoljitvi – osebne ali družbene – radovednosti pa ne smemo pozabiti na širši razmislek o vplivih (tehnološkega) napredka in odgovornosti, ki bi se je morali zavedati tako posamezniki kot organizacije. Kajti, če se vežem in ponovim uvodno misel: radovednost je tista, ki vodi inovacije, in ne obratno. Naj tako zaenkrat tudi ostane – če ne želimo pozabiti na odgovornost.
0 komentarjev