BRANJE: ZASE IN ZATE

Iz domače knjižnice Ines Markovčič

Pri snovanju te rubrike sem prvotno razmišljala, kako bom predstavljala aktualne nove prebrane knjige iz marketinga, znamčenja. Pa sem se pri premisleku in zlaganju moje knjižne police nazadnje ustavila, in me je prešinila druga ideja. Mnogokrat se ljudem zgodi, da izide neka knjiga, vsi jo berejo/mo, se o njej pogovarjamo, je trenutni boom ali hit ali must-read, potem pa jo odložimo, in najbrž se tri četrtine ljudi redko zateče nazaj k prebiranju. Že v najstniških letih sem rada hrčkala stvari, ki so se me dotaknile. Sploh prebrane: najljubši strip, roman, pa članki iz Sobotne priloge … To sicer vse ostaja v mojem domačem kraju na nekih kupih, a vendar, ko sem se preselila, sem si hitro spet ustvarila svojo knjižnico. Menim, da že ostali mediji dovolj vestno uresničujejo plemenito vlogo pri recenziranju novih, aktualnih knjig, in ker vsa leta poklicno zorim v ugledni medijski hiši, kjer se določene stvari shranjujejo, podčrtujejo za kdaj drugič, ker vse je pomembno … (celo svojo »službeno knjižnico« imamo) sem se odločila, da to svojo privatno in poklicno prakso nadaljujem na straneh te rubrike. Iz svoje knjižne police bom vsakič potegnila meni ljubo čtivo, ne glede na čas ali (življenjsko) obdobje, v katerem sem ga bolj požirala, žvečila, se vračala, podčrtovala … Izluščila bom en izsek in ga osvetlila v luči filozofije zgodbarjenja in potrošništva. In ne, vse predstavljene knjige se ne bodo nujno vsebinsko in žanrsko nanašale na teorijo marketinga in znamčenja, to pa zato, ker želim odpirati polja interdisciplinarskih premislekov.

Maruška Padar

ZATE IN ZASE

Izdal: Samozaložba, 2014

Avtorica razmišljanja: Ines Markovčič

Ko sem pričela študirati v Ljubljani, se je avtorica poezije Zase in zate rodila. Torej sta med nama dve generaciji razlik v plimovanjih doživljanja sveta. Počaščena in ganjena sem bila, da se je name obrnila s knjigo, ki jo je izdala, če bi jo lepo lepo prosim prebrala, povedala svoje resnično mnenje, bi ji veliko pomenilo. V stik z mano pa je prišla preko pričujoče revije, ki jo je v nekem poslovnem okolju pritegnila in odnesla domov čitat. Od takrat nas bere. Občasno sodeluje, komentira, piše. Na lastno pobudo predlaga raje srečanje in brainstorming v živo, čeprav dnevno diha na digitalnih platformah. Očitno je  stik preko analognega kanala z digitalnimi zoomerji še možen. In očitno le niso tako izrecno digitalni, kot pogosto mislimo. Hlepijo po stikih v živo in doživljanju nekoga ali nečesa na pristne, avtentične načine. A, če le tako začutijo. Pri tem so zbirčni, zahtevni. V pozitivnem smislu. Ker tudi sami nazaj pričakujejo čisto, pristno esenco doživljanja njih samih.

V marketinških in poslovnih vodah že nekaj let vneto in poglobljeno spremljamo, preučujemo napotke pri razumevanjih posameznikov generacije Z – kako funkcionirajo v delovnih okoljih, kakšni so kot obstoječi in bodoči potrošniki, kakšne so njihove vrednote, točke bolečine, razuma, prebliskov in … predvsem čustvovanja. Lahko bi rekla, da je v tem delu vse nekako strnjeno, zaokroženo, s spektrom barv emocij. Če želimo razumeti zoomerke in zoomerje, se potopiti v njihove vidike čustvovanja in doživljanja, se moramo biti zmožni potopiti v njihove konotacije navdušenja in ogorčenja.

Ne razumem

od kdaj je biti pristen

napaka.

Če so punkerji v 80. letih svoje ogorčenje manifestirali skozi „kritično poezijo secesiranja prostora“, jo avtorica in mlajša predstavnica slovenske poezije v več delih konfrotira neposredno, brez okolišenja.

Kaj, če bi si vsi

nehali dajati nasvetov

o stvareh

o katerih

nimamo F* pojma?

V teh momentih gre tudi mlajše iskati in jih nagovarjati, če želimo, da se nam zadovoljno ponovijo in vračajo. Cenijo trenutke, dobre trenutke, zavedajo se njihovega obstoja in njihove neprecenljive vrednosti:

Tisti trenutki,

ko v trenutku veš,

da je to trenutek,

ki si ga boš želel

ponoviti v trenutku,

ko bo trenutek

minil.

Hlepijo po romantiki, ki – namesto izbora darila in kičaste atmosfere – daje v ospredje njo ali njega, samo njo ali njega. To jim je več kot dovolj in edina premisa, ki zares nekaj šteje. Morda se mlajših res več ne da kupti s stvarjo, pozornostjo na prvo žogo, kar tako. Kot piše Padarjeva:

Najbolj romantično

je to, da bi v vsaki situaciji

pred vsemi

vedno izbral

-mene.

Mlajše generacije se veliko prej tudi zavedajo pomena iskanja in odkrivanja lastne sreče, lastne samozadostnosti, saj jo šele v takšnih klimah lahko deliš z drugim(i). Ne spremlja jih depresija v očeh, ampak ljubezen, v odkrivanjih samih sebe:

Zaljubi se

v odkrivanje

-sebe.