Ljudje se med seboj najbolj povezujemo drug z drugimi. Podobno je z znamkami; s potrošnikom, uporabnikom vzpostavljajo neko čustveno vez.
Kot si zapomnimo (ne)prijetnega sogovornika ob npr. prvi službi, tako je tudi z zgodbami znamk, ki si jih zapomnimo, četudi v negativnih konotacijah. Bistvo je, da se z znamkami na nek čustven način povežemo, prepoznamo in pripoznamo. Ob nakupu izdelka znamke podzavestno verjamemo, da nas bo npr. osrečil, zadovoljil takšno in drugačno potrebo, potrdil ali opustil sistem vrednot itd. Seveda se ob tem zavedamo tudi realnega vidika, tj. da ob nakupu »pravega« parfuma najbrž ne bomo postali fatalna ženska/moški, v katero se bo drugi usodno zaljubil. Tako sugerirana obljuba torej nujno ne gradi končne rešitve kot to, da znamke ljudi kot osebnosti združujejo s specifičnimi čustvi, doživljaji, konotacijami, ki se zgodijo vmes, med nakupno intenco in dejanskim nakupom.
Zakaj znamke potrebujejo osebnost? V drugi številki revije Super Znamka si zastavljamo to vprašanje kot naše osrednje. K razmislekom in obravnavi te tematike vam predstavljamo tri izvirne članke, avtorjev: (1) Masha Mazi, ki prodorno razčlenjuje osebnost znamke v času, ko so vrednote postale vrednota, (2) Maja Ogirzek, ki smiselno osvetljuje, kako je znamka brez osebnosti kot zgodba brez junaka, (3) Jaka Kladnik, ki odpira razmislek, kako imajo v podjetjih s progresivno organizacijo kompetence prednost pred statusom, zaradi česar lažje in bolje uresničujejo poslanstvo znamkinega bistva. Več v sami reviji, vabljeni k prebiranju in naročnini na revijo.
0 komentarjev