Razvoj digitalnih produktov po meri
Trg je preplavljen s ponudbami, produkti, rešitvami za digitalne premike in napredke. Potrebuješ npr. program za analizo poslovanja, brskaš, downloadaš, se učiš, ti gre čas. In tako vsakič znova in spet. Soočaš se z novo težavo, ki ti je obstoječi programi ne morejo ustrezno odpraviti, poslužuješ se različnih začasnih rešitev, ki prav tako prinašajo časovne izgube. V nekem trenutku se zaveš, da je težava že tako velika, da nujno potrebuješ novo rešitev, ki jo boš razvil sam ali pa boš to prepustil zunanjemu izvajalcu.
Hudlajf pa je tu, da ti ponudi rešitev. Personalizirano. Individualno. Custom made. Sami sestavijo produkt po tvoji meri, ki se povsem prilagodi tebi oz. podjetju, glede na popisani delovni proces, poslovne cilje … Razvojno-inženirska ekipa mladih entuziastov in strokovnjakov z že kar nekaj let zgledne poklicne kilometrine, rosnim letom navkljub, je posrečena mešanica naravoslovno-tehničnih posameznikov in družboslovcev. Luka Ločniškar, ustanovitelj, ki je tehnično usmerjen in s konkretnimi izkušnjami z delom v velikih podjetjih, skrbi za največji prenos znanja iz področja informatike in programiranja, Tilen Stenovec, magister poslovnih ved in prav tako soustanovitelj, pa skrbi za poslovni razvoj Hudlajfa. Verjamejo v trdo in vztrajno delo, svoje prve poslovne izkušnje pa so nekateri brusili in pilili že od 15. leta dalje, s počitniškim delom na tem področju.
Zavedajo se, da so napredne tehnologije in digitalne rešitve vse bolj pomembne za dvig produktivnosti, toda, ker je vsako podjetje različno in specifično (četudi npr. v isti panogi), je prava vrednost v tem, da se digitalni produkti že ustaljenim delovnim procesom popolnoma prilagajajo. Pomembno je najti pravi trenutek, ko je podjetje dovolj zrelo, da se odloči za razvoj produkta po meri – to je običajno takrat, ko so že preizkusili različne standardne rešitve, ki jim ne omogočajo doseganja določenih poslovnih ciljev, in potrebujejo produkt, ki se bo lahko prilagajal skladno z rastjo podjetja. Luciden sogovornik, Tilen Stenovec to slikovito ponazori na primeru lego kock: imamo ogromno lego kock, ki jih vedno znova lahko sestavljamo, ustvarjamo nove kombinacije rešitev, modulov … Poanta pa je v povezavah med moduli, sliši se tako enostavno, vendar razvijalci morajo vnaprej pošteno in dobro premisliti, kaj vse je še potrebno narediti, katere funkcije dodati glede na velikost, kompleksnost in hitrost aplikacij, katera pravila vpeljati itd., da bodo različne poslovne funkcije med sabo uspešno povezane.
Ravno v tem delu me je najbolj zanimalo, kako se lahko neka poenotena ponudba digitalnih rešitev uspešno infiltrira v sleherno podjetje? Ker namreč vsako podjetje ima že od prej neke svoje digitalne sisteme, tu je še potem vidik posameznih oddelkov, ki ima vsak svojo avtomatiko in (poslovno) logiko delovanja … računovodstvo dela v enem programu, oddelek za prodajo in stike s kupci v drugem itd., potem so tu še poročila, mnogokrat se nekateri delovni procesi, hote ali nehote, podvajajo, prekrivajo … Hudlajf ravno v tem delu stremi, da čim prej ponudi t. i. MVP (Minimum Viable Product), ki v praksi lahko vzame od enega meseca do četrt leta časa, sicer pa gradi rešitve za posamezno poslovno funkcijo. Vse je odvisno od naročnika in njegove želje v samem začetku. Po izkušnjah opažajo, da lahko vnaprej sami določijo 80 % programa, odločilnih pa je tistih 20 % preostalih podrobnosti (“it`s all in the details”, kot se je v pogovoru za ta prispevek izrazil Tilen), ki jih je potrebno natančno doreči skupaj z naročnikom.
Hudlajf tu svoje zgodbe ne gradi na tem, da bi bili v množici ponudnikov še en ponudnik novih digitalnih rešitev na ključ, ampak si prizadevajo za modularen pristop h grajenju digitalnih ekosistemov. Popis celotnega procesa je osnovni korak, s katerim identificirajo ozka grla, ki jih lahko odpravijo. Nato pa sledi obsežna predpriprava za strateški del. Digitalna strategija se začne pri ocenjevanju digitalne zrelosti – in ta ne obsega le zunanje podobe oz. digitalnega nastopa podjetja, ampak tudi druga področja (npr. analizo drugih internih procesov, digitalnih rešitev, digitalne kulture in kibernetske varnosti). Poleg tega je treba nasloviti tudi digitalne kompetence zaposlenih. Pri vsem tem je cilj transparentnost, da bi sploh videli, kaj je se lahko poveže oz. se mora zamenjati ali nadgraditi, ter da bi se nove tehnologije učinkovito vpeljale v sistem. Še to (kar mi je bilo pri zgodbi Hudlajfa najbolj všeč): ne, to ne pomeni, da je treba obstoječe procese in IT rešitve, ki znotraj podjetja že delujejo in dihajo, stran vreči (dobra novica za tiste sodelavce, ki ne marajo novitet vsake pol leta) ali programe na novo kupovati – nasprotno, samo medsebojno jih je potrebno uglasiti, da se bo vse izšlo. Na željo in odprtost naročnika se ekipa Hudlajfa tu z veseljem poglobi – dostopajo do naročnikovih podatkovnih baz, jih pregledujejo in razmislijo, kako bi se dalo neke rešitve integrirati. Ustvarijo novo masko programa, medtem ko se podatki vpisujejo v obstoječ sistem. Tako se je praktično zgodba Hudlajfa pričela – podjetje se je na njih obrnilo z zelo vsakdanjim problemom: plačujemo ERP, vendar nam uporabniška izkušnja ni všeč, vrh vsega imamo še podružnice v več državah … a bi nam vi lahko pomagali to poenostaviti, avtomatizirati, četudi uporabljamo obstoječo rešitev?
Hudlajf takšne in podobne probleme in izzive rešuje torej tako, da za obstoječe sisteme naredijo nov uporabniški vmesnik. Če tu npr. nek ERP česa ne podpira (npr. povezave kadrovanja s projektnim vodenjem in načrtovanjem), oni to lahko naredijo. Nič ni neizvedljivo, kot se zdi na prvo žogo. Običajna slabost čisto spodobnih plačljivih licenčnih programov je namreč v tem, da so že narejeni, kot so, kar pomeni, da se podjetje prilagaja rešitvi in ne obratno. Hudlajf pa ravno v teh delih išče in ponuja vmesne postopke za nadgradnjo, glede na individualne specifike.
Ko ga povprašam, ali je tu kakšna panoga še posebej specifična, ki bi jo lahko v teh digitalnih izzivih posebej izpostavil, Tilen odvrne, da tu ne bi nobene posebej postavljal v ospredje. Dejstvo je, da vsaka ima svoj izziv, prednosti in slabosti, a ves čar je ravno v spoznavanju nekih internih utečenih nalog in v iskanju nadgradenj software rešitev. Njim so podatki podatki. To je vse isto oz. konec koncev jim je vseeno, v kateri panogi je podjetje dejavno. “V resnici si je vse bolj podobno, kot si je različno”, smiselno dodaja v teh premislekih Tilen. “Povezati med sabo in zmanipulirati je umetnost” in ekipa Hudlajfa ta čudež dela oz. v tem izzivu se je poklicno prepoznala ter ga navdušeno vsakodnevno opravlja. Vrh vsega, se radi vključujejo v izobraževanje zaposlenih; “psihologija je v celotni zgodbi zelo pomembna”, zaključuje Tilen. Uspešnost razvoja digitalnega produkta je tesno povezana s sodelovanjem s končnimi uporabniki, za katere je program od samega začetka uporabe povsem enostaven, ker so ga pomagali soustvariti s svojimi komentarji med testiranjem.
Čas korone je nedvomno pospešil podjetja v teh premislekih. Podjetja so pričela panično kupovati nove in drage programe, nič narobe s tem, vendar, kot opozarja Tilen, pozabljajo pri tem na digitalno strategijo. Ravno v tem delu sem ga z zanimanjem povprašala, kako si to kadrovsko predstavlja znotraj podjetja. In premišljeno odgovarja, da je znotraj slehernega podjetja dobro imeti eno osebo, ki je fokusirana na področje digitalne transformacije. Vendar, to ni nujno klasičen informatik, pa tudi ne klasičen družboslovec. Najbolje, da je mešanica enega in drugega, pa da ima zraven še nekaj poslovne logike. Ki je torej entuziast za vse vrste rešitev, se zna z ljudmi pogovarjati, jih v iskanju rešitev povezovati: “Večja podjetja (300-500 zaposlenih) tu že imajo te digital champione, manjša pač ne.”“Predpogoj za nišno usmerjenost je razumevanje problematike kot celote”, še zrelo in prepričljivo Tilen Stenovec, kajti če hočeš biti v nečem specializiran in uspešen, potrebuješ splošna znanja o več stvareh ter imaš razumevanje poslovnega okolja in poslovnih problemov, nato pa se znotraj tega usmeriš v eno problematiko in greš v globino.
Vir: @Hudlajf.
0 komentarjev