Živimo v času močno poudarjene individualnosti, izpostavljanja posebnosti in unikatnosti vsakega posameznika, kljub temu pa lahko trdimo, da so nekatere reči in lastnosti vsem skupne, univerzalne. Sreča je med njimi. In ideja o happily ever after, kakršen koli že ta je (tu ne sme biti omejitev, kriteriji za srečo so vendarle lastni vsakemu posamezniku),je romantična.
Izdelki, ki jih kupujemo, naj bi v prvi vrsti reševali nek problem ali zadovoljevali našo potrebo. A v množici produktov različnih znamk, ki zadovoljujejo isto potrebo ali rešujejo isti problem, na nakupno odločitev vplivajo čustva. Če izvzamemo ceno. In zagotovo sta sreča in zadovoljstvo v vrhu piramide pozitivnih čustev, ki jih želimo vzbuditi. V normalnih okoliščinah (izjeme sicer potrjujejo pravilo) pač ne bom posegla po izdelku ali storitvi, ki v meni vzbudi jezo. Romantika v oglaševanju nagovarja našo željo in potrebo po ljubezni, druženju, sreči in zadovoljstvu ter s tem ustvari občutek povezanosti in resonance. Zato je v znamčenju koncept romantike tako strašno privlačen. Pa tudi širše v komuniciranju – morda ne tako pogosto v korporativnem in internem, zato pa nekoliko več v odnosih z mediji …
Romantika ustvari občutek povezanosti in resonance.
Z nekaj domišljije lahko kreativni umi romantično prikažejo skorajda vsak izdelek – mamljiva jutranja kava s partnerjem, vonj sveže oprane posteljnine, ki nas popelje v brezskrben spanec, romantičen je lahko celo trenutek, ko po dolgem in napornem dnevu poklopimo prenosnik in odhitimo k popolni ter vedno nasmejani družini. Prizori, ki se vam brez težav odvijejo pred očmi, kajne?
Romantika ima svoje mesto tudi v odnosih z javnostmi, uporabimo jo v želji po poudarjanju čustvenih in osebnih povezav, ustvarjamo občutek intimnosti in pristnosti med blagovno znamko in potrošnikom, včasih med delodajalcem (ali znamko) in zaposlenim. Tudi sama sem imela priložnost delati s podjetji, ki imajo romantiko v svojem DNK in z naročniki smo stremeli k ustvarjanju občutka bližine, topline in povezanosti. Ne zgolj s končnimi kupci, pač pa smo to gradili tudi s poslovnimi partnerji, lokalno skupnostjo, vplivneži, s katerimi nismo sklepali kratkih sodelovanj pač pa dolgoročna, vzajemno izpopolnjujoča, sodelovanja. Ob misli na delo s temi naročniki se mi vedno nariše nasmeh na obraz; malce zaradi prijetne vsebine, predvsem pa zato, ker je bila komunikacija pristna in so jo podjetja izražala interno ter eksterno, zaposleni so jo dihali in živeli. Ena izmed pomembnih presečnih točk pri teh naročnikih je bila celovitost in rdeča nit komunikacije po vseh kanalih. Romantike ni bilo zaznati zgolj (na primer) v TV ali radijskem oglasu, pač pa tudi v sporočilih za javnost (in posledično objavah v medijih), v komunikaciji na družbenih omrežjih in na prodajnih mestih, nenazadnje tudi na dogodkih – tako poslovnih kot tistih za poslovne partnerje in vplivneže kot za končne kupce.
Romantika zagotovo pritegne. Ampak kakšen smisel ima romantika v znamčenju, če ni del identitete znamke in podjetja? Se romantični TV oglas sklada z vrednotami podjetja? Se zaposleni z njim poenotijo ali zgolj zavijejo z očmi, češ, »šefi spet prodajajo pravljice«? In kako se počutijo kupci, ko zaznajo to vrzel? Samorefleksija in preizpraševanje sta v iskanju srčike same ter identitete podjetja še kako na mestu in naj ne bosta nikoli odveč. Tudi takrat, ko se v lovljenju rokov za kampanjo zdi, da ni časa za praktično nič. Ravno takrat je morda pravi trenutek da stopimo korak nazaj, umirimo žogico, zadihamo in resno premislimo o koreninah identitete znamke.
S priseljeno in zaigrano romantiko v komunikaciji težko vzdržujemo zaupanje, ki pa je zagotovo cilj večine znamk.
Verjamem – morda malce naivno, a vendarle – da je v komuniciranju ključna pristnost. S prisiljeno in zaigrano romantiko v komunikacijskih aktivnostih bomo težko gradili in vzdrževali dolgoročen odnos ter zaupanje, ki pa sta zagotovo cilj večine podjetij in znamk. Zato – romantika naj bo, a ne za vsako ceno.
0 komentarjev