»Ni kritik tisti, ki šteje, niti kdo drug, ki s prstom kaže, kako se je nekdo močan opotekel, ali kako bi nekdo, ki je nekaj naredil, to lahko naredil bolje. Zasluge gredo tistemu, ki je zares v areni, katerega obraz je zamazan s prahom, znojem in krvjo; ki se hrabro bori; ki se moti; ki znova in znova kaže svoje pomanjkljivosti, saj noben napor ni brez napak in pomanjkljivosti; ta, ki si dejansko prizadeva stvari narediti; ki pozna vélike entuziazme, vélike pripadnosti; ki se troši za vredno stvar; ki v najboljšem primeru na koncu spozna triumf visokega dosežka in ki mu v najslabšem primeru, kolikor mu spodleti, vseeno spodleti z veliko drznostjo, zaradi česar nikoli ne bo sodil k tistim hladnim, zadržanim dušam, ki ne vedo, ne kaj je zmaga in ne kaj je poraz.«
Theodore Roosevelt je izrekel to misel. Osebno jo imam za vodilo, ko pridejo prav posebni dnevi. Poznamo jih vsi, dnevi, ko se sprašuješ »ali sem se prav odločil?«, »bo ta strategija uspešna?«, »mi bo uspelo ta projekt dokončati?« in podobna vprašanja, ki se nam podijo po glavi, živijo v srcu in šibijo motivacijo, voljo, drznost. In prav vsak od nas si lahko na tej točki prizna, da v nas živijo negativne misli in dvom – včasih tiho šepetajo, včasih glasno kričijo. Zato vztrajanje in izpostavljanje predstavljata nadčloveški napor. Četudi je to dovolj, da se marsikdo v življenju ne premakne iz točke, v kateri dejansko trpi, nas v večini primerov tudi okolica jasno zaustavlja in nas želi ohraniti na točno določenem mestu.
Roko na srce: vsak premik pomeni izpostavljanje, vsak premik pomeni, da bodo misli in ideje denimo o novi karieri, novi kampanji, novem projektu, novi smeri znamčenja vaše organizacije itd. naleteli na komentarje, kritike ali pohvale. Kar je strašljivo. Pomislite, da se do določene točke v času naša ideja kuha, packa in mesi v naši glavi, čez čas nas naši možgani, intuicija in analiza prepričajo, da je ideja odlična in da jo je potrebno razdelati in predstaviti svetu. Trenutek, preden našega novega »dojenčka« predstavimo svetu, je trenutek, ko mnogim zastane srce in ga prevzamejo pomisleki. Zakaj? Ker vemo, da bomo ob vstopu v areno naleteli na povratno informacijo okolice, ki ni nujno, da bo tako zelo navdušena nad argumenti, ki jih predstavljamo. Komentarji so lahko kruti. Boleči. Včasih konstruktivni, a mnogokrat neosnovano brutalni.
A dokler se ta povratna informacija dogaja za zaprtimi vrati, zgodbo še zmoremo pogoltniti. Kaj pa, ko se medijska javnost ali javnost na družbenih omrežjih spravi na našo zgodbo in projekt? Ko ljudje na osnovi enega samega trenutka ter brez poznavanja ozadja in okoliščin, v katerih je nastala zgodba, odprejo vrata »kavč komentiranja«? Tovrstno udejstvovanje je izjemno pogosto in se širi z vsako novo platformo, kjer lahko izrazimo svoje mnenje. Mnogi pravijo, da smo v tem Slovenci mojstri, ampak ne moremo trditi, da gre samo za slovenski nacionalni šport, ker se podobno redno dogaja tudi v tujini. Poglejmo si primere. Najbližje nam je komentiranje športa: krasne pohvale, kako so naši športniki odigrali tekmo, ko zmagajo, nacionalni zanos, ki veje iz tistih tekstov, mi orosi oko. Na drugi strani pa neverjetno slabo sprejemamo njihove poraze, nesposobni so, nevredni, da pridejo domov, greznica se preliva in smrdi tako v medijskih zapisih kot na tistih, ki jih najdemo na družbenih omrežjih. Podobno je z dogodki, ravno te dneve komentatorji z raznovrstnimi izkušnjami, trgajo Planico 2023 na kosce. Večdnevni dogodek, na katerem dela prava vojska ljudi, prostovoljcev, vojakov, gasilcev, policistov, je na tnalu slovenske javnosti, pa noben od nas v resnici ne pozna celotnega ozadja za marsikatero odločitev. Kaj pa kampanje? Kdo od vas še ni doživel, da je prav našo oglasno kampanjo javnost – splošna ali pa strokovna – raztrgala? Vsak ve bolje in hodi v vaših čevljih. Najlažje je v nekaj stavkih izreči kritiko, brez kakršnega koli poznavanja, kaj se je dogajalo.
Ok in kakšne zaključke običajno potegnejo mnogi? Da se je najlažje odločiti, da ne bomo drzni, da se bomo izognili projektu, ker je naporno, težko, ker morda ne bo uspelo. A to je najslabša odločitev. A1 je pred kratkim skupaj z zunanjimi ekipami podrl Guinnessov rekord. Lahko jim ne bi uspelo, verjamem, da so bile na poti mnoge prepreke, a so vztrajali in uspeli. Vztrajajmo in (ne)kulturno kavč komentiranje potisnimo daleč stran, nazaj na tribuno, kjer mu je mesto. Pogovarjajmo se samo s komentatorji, ki so prav tako v areni in se potijo, borijo in včasih krvavijo.
0 komentarjev