Znamko destinacije lahko preučujemo iz več vidikov, eden izmed katerih je tudi turistični. Ko pa govorimo o znamki turistične destinacije, je ključnega pomena imidž oz. znamkina podoba skozi zunanjost, način vedenja in pripovedovanja. Čeprav se v turizmu pozicionirajo tudi posamezne lokalne in regijske znamke, se večina turističnih destinacij predstavlja pod krovnim imenom države, ta pa so obtežena z zgodovinskimi, političnimi, ekonomskimi in kulturnimi dejavniki – prav zato navadno govorimo o splošnem imidžu države. Ta je pogosto stereotip, poenostavljena podoba o identiteti države, ki jo sestavljajo najrazličnejše lastnosti le-te, predstavlja pa glavno sestavino znamke turistične destinacije in komunikacije.
Živimo v času, ko lahko vsi potujemo, ko so potovanja bolj dostopna; ne samo finančno, ampak tudi iz vidika odprtih mej. Nedolgo nazaj so imele nekatere komunistične države strog režim, ki svojim državljanom ni dopuščal potovati izven svoje države. Slovenija v okviru Jugoslavije na srečo ni bila med temi.
Če je bilo pred 20., 30. leti dovolj, da smo potovali v kraje, ki so nas zanimali iz lastne radovednosti oziroma razgledanosti, v lastni režiji, brez vpliva oglaševanja, se danes turistične agencije v vsaki državi trudijo privabiti potencialnega turista preko premišljene komunikacijske in oglaševalske kampanje, z atraktivno vizualno komunikacijo.
Primere iz nekdanjih komunističnih držav lahko najdemo v Transilvaniji. Palača Peleş v Karpatskem gorovju, ki se bohoti v zlatu in izobilju (z umetninami kot redko kje v Evropi), za katerega pred dvema desetetjema ni nihče vedel, je zdaj zelo obiskan. Cesta Transfăgărășan, ki je bila sicer zgrajena s strateškim militarističnim namenom, je po prispevku v oddaji Top Gear leta 2009, v kateri jo je Jeremy Clarkson označil za »najbolj spektakularno gorsko cesto na svetu«, postala oblegana turistična destinacija.
Palača okrutnega vladarja Vlada Țepeșa je zrasla v zelo atraktivno turistično točko, poznana kot Grad grofa Drakule. Seveda sta roman in potem še ameriška hollywoodska industrija veliko pripomogla, da je postal Drakula znamka za Romunijo.
Ali je k temu pripomoglo znamčenje v turizmu ali so se vse te destinacije same po sebi »prodale«? Model turističnega razvoja je sicer primeren za analizo stanja turistične razvitosti, njegova uporaba pa je omejena, saj ne izpostavlja znamčenja kot ključnega orodja pri razvoju ter (kot večina klasičnih modelov turističnega razvoja) vidi znamčenje predvsem kot posledico razvoja in ne kot njen pogoj.
Znamčenje destinacijo identificira in diferencira ter ustvarja njeno dodano vrednost.
Destinacije se danes obravnavajo kot znamke. Znamčenje destinacijo identificira in diferencira ter ustvarja njeno dodano vrednost.
Tržne znamke so več kot le izdelki z logotipom, njihov pomen pa je v današnjem svetu hitro rastočih in nasičenih trgov vse večji, saj znamke identificirajo in diferencirajo izdelek (ali storitev), s čimer ta pridobi večjo konkurenčno moč, njegova nadomestljivost pa se zmanjša.
Znamčenje navadno povezujemo z izdelki, storitvami ali podjetji, nova dimenzija pa se odpre, ko govorimo o destinacijah. Turistične destinacije so danes obravnavane kot znamke, pravzaprav so potencialno največje svetovne znamke.
Turizem je namreč kompleksen produkt, zato lahko močna znamka poenostavi nakupno odločitev. Turistična izkušnja lahko močno variira, znamčenje pa potrošnikom obljublja, da bodo ponujeni standardi v skladu z njihovimi pričakovanji.
Če smo imeli pred 30. leti za bivše komunistične države predstavo, da je tam »vse sivo«, se zdaj tam vse sveti in cveti. Tudi Ljubljana je bila takrat siva, zdaj pa je postala celo zelena prestolnica Evrope.
Vsako državo ali mesto povezujemo z eno ali več znamenitostmi. Na primer Prago s Kafko in Karlovim mostom, Paris z romantiko in Eifflovim stolpom, Milano z italijansko modo, Benetke z umetnostjo, Barcelono z arhitekturo … Arhitektura zgodb v turizmu mora biti večna.
Ena najlepših blagovnih znamk zame pa je prav gotovo Ljubljana, kjer se počutim vedno »ljubljena«.
0 komentarjev