Alenka Vidic, direktorica komunikacije skupine »o28« in strateška komunikatorka
Proti koncu leta se vedno zazremo nazaj v preteklih 365 dni in pogledamo, kakšne so bile naše odločitve – z nekaterimi smo zelo zadovoljni, z drugimi manj, nekatere pa nas verjetno razočarajo. In to posamezniki počnemo na zasebnem in kariernem področju, podjetja pa na poslovnem področju. Kakšne so naše ugotovitve? Seveda raznovrstne, a skupno nam je to, da nas nekateri posamezniki in podjetja presenetijo. »Ratalo jim je«, radi rečemo. Razlika med tistimi, ki so ostali v varni coni udobja, ter tistimi, ki so »presenetljivo uspeli«, je v dveh komponentah: drznosti in vztrajnosti.
Čeprav smo celo leto pozorni na delo konkurence, nagrade in kampanje, ki so jih izpeljali, krizne situacije, ki so jih imeli, je konec leta čas, ko si nalijemo čistega vina in delamo primerjavo. Predvsem, kako uspešno so se podjetja prilagajala na dogajanje na trgu – v zadnjih letih dejansko hodimo iz ene krize v drugo, kar zahteva veliko mero prilagodljivosti od vodilnih v podjetjih ter organizacijah oziroma kar celotne ekipe. Pa morda ne smemo govoriti samo o prilagodljivosti, ampak člani ekipe potrebujejo v svojem srcu lakoto po uspehu, gojiti morajo kulturo drznosti in to povezati s konsistentnostjo. In nekaterim podjetjem to uspeva. Tako zelo, da včasih radi govorimo o »uspehu čez noč«, ker nam ni logično, da v razmerah, ki so ista za vsa podjetja, drvijo naprej in rastejo.
Ko tako zgodbo pogledamo od blizu, vidimo nekoliko drugačno sliko. Slavni kipar Michelangelo je (menda) dejal: če bi ljudje vedeli, kako trdo sem delal, da sem dosegel mojstrstvo, se jim to sploh ne bi zdelo tako čudovito. Ja, 10 ali 15 let se gradijo »uspehi čez noč«, veliko neprespanih noči ekipe, ki so drzno premagovale oviro za oviro, da so hodile proti zastavljenim ciljem, se običajno skriva za tem. In za tem se skriva še nekaj: posameznik, ki se je odločil, da bo verjel v nek skupni cilj in bo vsak dan konsistentno delal korake proti vrhu. »Pot tisočerih milj se začne z enim samim korakom« in predvsem ponavljanjem teh korakov, dokler ne prideš do cilja.
Ko se odločamo o novoletnih zaobljubah – se poglejmo v ogledalo. Običajno se pod masko samozavesti skriva človek, ki ga je strah, da mu nekaj ne bo uspelo. Strah je normalna stvar, izvira iz pradavnine in skrbi za naše preživetje – vsaj tako so prepričani naši možgani, ki ne ločijo, ali se borimo z medvedom v votlini ali imamo pred seboj izjemno pomembno predstavitev projekta. Strah nas je stopiti na pot, ki je v celoti ne vidimo. Ampak strah nam ne sme diktirati življenja, ker nas pušča na počasni poti, medtem ko nas prehitevajo po levi in desni. »Ampak nekaterim je lažje! Če bi drugi delali v mojem podjetju, kjer te ne spodbujajo/te omejujejo/ni proračuna za velike ideje/uspeva samo tistim, ki se dobro razumejo s šefi/…, tudi njim ne bi uspelo nič premakniti,« so bili običajni odgovori, na vprašanje, zakaj nekaterim uspeva in drugim ne. Ko se pogovarjam s kolegi, ki so na svojih področjih izjemno uspešni, pa dobim zelo zanimiv komentar na vse povedano: vedno bo nekaj, kar nas bo oviralo; ljudje, ki nam onemogočajo delo, razvoj ali napredek, stanje na trgu v vaši industriji, premalo časa ali premalo denarja, ampak mi se moramo osredotočiti na stvari, na katere imamo vpliv. In običajno imamo največji vpliv na to, kako se sami kot posamezniki odzivamo na situacije. Če recimo doživimo neuspeh, je lahko naša reakcija tudi drugačna od slabe volje. Iz vsakega neuspeha se moramo nekaj naučiti in poskusiti znova in znova, dokler ne dosežemo želenega rezultata. Mi kontroliramo samo naše misli in naša dejanja.
Vsak človek ima možnost, da se spremeni, in sicer s pomočjo spremembe lastne perspektive na dogajanje. Predstavljajte si ulico podnevi. Sedaj pa si jo predstavljajte ponoči. Ista ulica je čez dan nestrašljiva, ponoči pa grozljiva in čutimo utripanje srca v grlu. Perspektiva je vse in nanjo lahko vplivamo, potem pa nadaljujmo drzno in vztrajno. Tudi v 2024.
0 komentarjev