Uvodna misel:
BIG SEE je velika zgodba. Konkretna, povezovalna zgodba. Je unikum v širšem regionalnem prostoru, saj zajema intenzivno sodelovanje kar 21 držav jugovzhodne Evrope, ki predstavljajo 350-milijonski trg ter slavijo inovativni in kreativni duh regije. Platforma, ki se zgledno razvija in predstavlja svojevrstno znamko na področju ustvarjalnosti, oblikovanja, arhitekture, notranje opreme, produktnega in modnega oblikovanja.
Ustvarjalna moč in ustvarjalni duh potencialov jugovzhodne Evrope nikoli ne počivata. Sta navdih in širši gradnik. V ozadju celotnega koncepta pa sloni idejni oče in ustanovitelj ter direktor Zavoda Big, Zmago Novak, ki je prepričan, da gre v tej zgodbi za najatraktivnejšo regijo in da mora Ljubljana postati njena ustvarjalna prestolnica.
Vrhunec z letnim pregledom najboljših oblikovalskih in arhitekturnih doživetij zaokrožujeta dva ključna festivala, z namenom promocije oblikovalskega potenciala tako Slovenije kot tudi širše regije.
Z Zmagom Novakom smo se pogovarjali o marsičem; o potencialih ustvarjanja dobrih zgodb znamk (izdelkov in/ali storitev), vizijah razmišljanja o dobrih praksah oblikovanja, uporabi kreativnosti na vsaki stopnji upravljanj in delovanja podjetij. Vabljeni k prebiranju.
Sprašuje: Ines Markovčič
Zavod Big vsako leto organizira oblikovalsko konferenco, ki odpira kvaliteten nabor tematik, interdisciplinarnih diskusij in predavanj o vlogi oblikovanja. Kako je s sodobnim oblikovanjem v luči globalnih sprememb, teženj po trajnosti?
Če smo natančni, organiziramo BIG SEE oblikovalsko (oktobra) in arhitekturno (maja) konferenco ter ob vsaki sejem in podelitev vedno bolj uglednih regionalnih nagrad za 21 držav jugovzhodne Evrope.
Pri obeh dogodkih si prizadevamo za točno to, kar sprašujete: za čim večji poudarek na trajnosti, kar nagrajujejo tudi naše mednarodne žirije. Tako v Sloveniji kot v regiji in seveda po vsem svetu zaznavamo vedno več trajnostno usmerjenih projektov, gotovo pa jih bo moralo biti še veliko več, če kot človeštvo želimo izpolniti zaveze za zaustavitev podnebnih sprememb in sčasoma odpravo škodljivih posledic neodgovornega gospodarjenja z našim skupnim domom, planetom.
Vaš program je zanimiv tudi v tem pogledu, ker odpira polje problematizacije in subverzije zastarelih konceptov, obenem pa provocira in navdihuje z novimi idejami. Kaj po vašem mnenju danes zagotavlja dobre zgodbe znamk – ne glede na panogo? In, če greva v panoge, kako se tipično zarisujejo razlike med komercialnimi in nekomercialnimi panogami? Česa se lahko komercialne panoge naučijo od nekomercialnih in obratno?
Dobre zgodbe znamk – ali novih izdelkov ali storitev – so v prvi vrsti vedno rezultat navdihnjene rešitve dejanskega problema: kako lahko bolj učinkovito operem perilo kot z namakanjem v reki? Kako je moj pralni stroj lahko bolj energetsko učinkovit, tišji, cenejši, bolj intuitivno uporaben?
Pred znamko so vedno uporabnice in uporabniki ter njihove potrebe, te pa imajo vedno ogromno podrobnosti, na katerih se lahko gradijo močne zgodbe znamk.
Vprašanja o komercialnih ali nekomercialnih panogah? Ne bi niti vzpostavljal neke ločnice v tem smislu. Vsaj v luči osvetljevanja vprašanj o dobrih praksah znamčenja ne. Seveda je razlika v virih in načinih financiranja. A ne glede na način in potek financiranja, tudi v primeru javnega financiranja česarkoli (pri nas npr. kulture, šolstva, zdravstva itd.), je v izhodišče potrebno vzeti in operacionalizirati neko potrebo – ta je temelj za vse nadaljnje postopke (ustvarjanje, brušenje, piljenje zgodbe znamke). Kar skušam naglasiti je, da družbeni dogovor, kako je neka znamka financirana (bodisi iz javnega denarja ali neposredno iz lastne denarnice, kot recimo pralni stroj), nujno ne vpliva na sam proces boljšega ali slabšega zgodbarjenja, oblikovanja. Vsaj v idejnem smislu ne.
Oblikovanje se tiče tudi storitev, zadnje čase pa se veliko govori tudi o oblikovalskem razmišljanju kot poslovodnemu orodju (“design management”). To je povezano z uporabo kreativnosti na vsaki stopnji upravljanja in delovanja podjetij.
Oblikovalsko dovršenih zgodb znamk je pri nas precej.
Eno od ključnih vprašanj, ki se oblikovalcem v čudovitem svetu oblikovanja surovo zastavlja oz. se z njim srečajo v nadaljevanju: kako prodajati in tržiti izdelke končnim uporabnikom. Tudi ta vprašanja ste razgrnili na letošnjem dogodku BIG SEE. Kakšne so vsakodnevne izkušnje in izzivi oblikovalcev? Je ta servis bolje prepustiti klasičnim tržnikom ali je bolje, da se z njimi ukvarjajo oblikovalci sami?
Oblikovanje, ki ni vpeto v precej kompleksne proizvodno-tržne verige, je sorazmerno redko. Ponavadi gre za unikatno oblikovanje, ki ga v angleščini imenujejo “applied arts”, pri nas iz nemščine “uporabna umetnost”. Ampak tudi umetniki, ki želijo živeti od svojega dela, se morajo soočiti s problemom prodaje, tako da ta zagata obstaja povsod.
Oblikovanje in strategija ne funkcionirata takrat, ko sta spregledana, ko sploh ne vemo, da obstajata. Še slabše je takrat, ko kriče opozarjata na svojo zgrešenost.
Izkušnje iz regije in sveta govorijo, da je gotovo bolj učinkovito posamezne naloge prepustiti strokovnjakom. Seveda pa to s seboj prinaša določeno sodelovanje tudi na vsebinskem področju, se pravi, da tržnik ali tudi proizvajalec ali investitor sodelujejo pri posameznih odločitvah v oblikovalskem procesu.
So lahko gospodarske zgodbe kreativne, morda tudi romantične? Kot kurator in gostujoči žirant (tudi mednarodnih dogodkov) gotovo lahko pričate o kakšnih impresivnih primerih in napotkih za dobro zgodbarjenje v teh panogah?
Uspešne gospodarske zgodbe so vedno kreativne, saj so ponudile nekaj, kar trg potrebuje. O romantičnosti tega bi težko sodil, predvsem zato, ker ima vsak od nas verjetno malo svojo predstavo o romantiki.
Glede dobrega “zgodbarjenja” pa ponovno: tudi dobra zgodba okrog izdelka ali storitve je del potrebe uporabnice ali uporabnika; ob vsaki nakupni odločitvi potrebujemo dobro zgodbo/ racionalizacijo, zakaj smo se odločili za nakup, zakaj smo denar namenili pralnemu stroju te in te znamke, ne pa kakšne druge, morda cenejše, morda manj trajnostne, manj oblikovalsko navdihujoče itd. itn. Seveda, povsod so zgodbe.
Vsi si lahko želimo predvsem sinergij med investitorji in oblikovalci. Potem uspeh ne more izostati.
Oblikovanje (če gledamo skozi zgodovino človeštva) nikoli ne umre. Zgledno se ohranja in nadgrajuje vzporedno z razvojem inovativnih tehnik ustvarjanja, tudi v povezavi z digitalnimi orodji. Katere izzive bo po vašem mnenju prinesla (ali že vnaša) bližnja prihodnost? Kakšne so vsakodnevne izkušnje oblikovalcev, o čem se najpogosteje pogovarjate, ko razgrinjate odnose in prakse oblikovanja?
Seveda vedno živimo v nekem duhu časa in to velja tud za oblikovanje: to stoletje se in se bomo ogromno ukvarjali s trajnostjo, zadnje leto se je temu pridružila umetna inteligenca, pred dobrim desetletjem je za par let vse zaznamovala globalna finančna kriza – tri leta nazaj pa pandemija, ki se je danes komaj še spomnimo.
Vse to vpliva na oblikovanje in arhitekturo in na naše pogovore o tem iz leta v leto, tako kot je skozi vso zgodovino.
Zaznavamo vedno več trajnostnih projektov, gotovo pa jih bo moralo biti še več, če želimo odpravo škodljivih posledic neodgovornega gospodarjenja z našim skupnim domom, planetom.
Oblikovanje je širok pojem in marsikdo najprej pomisli na oblikovan končni izdelek. A vse bolj se odpirajo diskusije in problematizirajo prakse tudi učinkovitega oblikovanja storitev. Kaj narekujejo trendi oblikovalske zrelosti v Srednji in Vzhodni Evropi? Oz., če se vežem na raziskavo Univerze za umetnost in oblikovanje, Moholy-Nagi iz Budimpešte, kakšne so ključne ugotovitve tristo vodilnih gospodarstvenikov o njihovih lastnih pogledih in vlogi oblikovanja v poslu?
Seveda, oblikovanje se tiče tudi storitev, zadnje čase pa se veliko govori tudi o oblikovalskemu razmišljanju kot poslovodnemu orodju (“design management”). To je povezano z uporabo kreativnosti na vsaki stopnji upravljanja in delovanja podjetij, zelo pomembna komponenta tega pa je tudi nenehno prototipiranje, ki je zelo značilno za industrijsko oblikovanje. Številni gospodarstveniki ugotavljajo, da je to prava pot, pa tudi države, ki spodbujajo izobraževanje v tej smeri – in to je potrdila tudi raziskava te ugledne madžarske univerze, ki je bila predstavljena oktobra v Ljubljani na Tednu oblikovanja BIG SEE.
Vsi si lahko želimo predvsem sinergij med investitorji in oblikovalci. Potem uspeh ne more izostati.
Kaj po vašem mnenju zagotavlja dobre zgodbe znamk? (na splošno, ne glede na izbrani kanal, panogo in orodje oblikovanja …)
O tem, kako nastajajo dobre zgodbe znamk, sem povedal že precej. Oblikovalsko dovršenih zgodb znamk pa je precej tudi pri nas – in, da ne bi koga pozabil, bralce in bralke vabim na našo spletno stran www.bigsee.eu, kjer bodo našli številne odlične primere, tudi slovenske.
Kdaj po vašem mnenju oblikovana znamka (bodisi izdelek bodisi storitev) ne funkcionira? Po čem sodite oz. kaj neuspešno zastavljeno strategijo oblikovanja najprej in najbolj izda?
Če precej poenostavim, oblikovanje – in strategija – predvsem ne funkcionirata takrat, ko sta spregledana, ko sploh ne vemo, da obstajata. Seveda je pa še slabše takrat, kadar kriče opozarjata na svojo zgrešenost.
Izkušnje iz regije in sveta govorijo, da je gotovo bolj učinkovito posamezne naloge prepustiti strokovnjakom. To pomeni tudi določeno vsebinsko sodelovanje, se pravi, da tržnik, proizvajalec ali investitor sodelujejo pri posameznih odločitvah v oblikovalskem procesu.
Česa si želite ali pogrešate pri oblikovalskih stvaritvah na slovenskem trgu, pa je to nehvaležno izdati, a vendarle … zaključna pozitivna (in/ali kritična) misel, navdih, popotnica za vse obstoječe in bodoče oblikovalske zgodbe?
Ne bi se rad ponavljal, pa vendarle: vsi si lahko želimo predvsem sinergij med investitorji in oblikovalci, ki skupaj prepoznajo in domišljeno odgovorijo na realne potrebe ljudi oziroma trga in širše skupnosti. Potem uspeh ne more izostati.
0 komentarjev