GREGOR ZALOKAR, TrickyDisco! PiArt, CEO

Uvodna uredniška misel

Gregor Zalokar, ki deluje pod znamko TrickyDisco! PiArt, je piarovec, menedžer, booker in programski svetovalec v glasbi, komediji ter širši (pop)kulturi. Pred tem je 25 let deloval kot glasbeni novinar, danes skrbi za medijsko pojavljanje Nine Pušlar, Joker Out, Jureta Godlerja, Žana Papiča, Vida Valiča, Žana Serčiča … in soustvarja program različnih dogodkov.

Pozna se mu, da je v svoji primarni kali novinar. Skozi to (novinarsko) obrt se je brusil in izbrusil v izkušenega piarovca, ki točno ve, kaj počne in kako to početi. Uredniki medijskih hiš z njim radi sodelujejo in mu zaupajo, ker pozna medije, naravo posameznega medija, razlike med mediji, kaj je dodana vrednost za medij in naslovnika ter kaj smeti. Vse to ključno prispeva k dobremu in kreativnemu pisanju zgodb, kot jih pišejo dobri in kreativni piarovci. Nenazadnje, osnova vsega, kar počne poklicno, in to praktično že od njegovega 17. leta, je ustvarjanje zgodb. Pa to, da je po naravi firbec, vedoželjen in radoveden.

Skozi novinarsko pisanje o glasbi že v mladih letih (Dee Jay Time, Radio Salomon, revija Stop … kasneje so prišli drugi, ne samo slovenski, ampak tudi tuji mediji) je postopno pričel spoznavati medije, ki jih danes zelo dobro pozna. In ločuje. Doštudiral je pravo, se vestno zaposlil na minIstrstvu za gospodarstvo, a ob 30. rojstnem dnevu obesil službo na klin, dal odpoved in se odločil, da bo raje sledil lastnemu razmišljanju, izven pričakovanih okvirjev, predvsem pa tistemu, kar si res želi početi.

Samo razmišljanje izven okvirjev ga je dodatno in morda ključno stimuliralo ali zaznamovalo kot ljubitelja glasbe, elektronske glasbe. Tisti, ki še veste, poznate in se spominjate legendarnega festivala Love Parade … torej, sredi Berlina in sredi Love Parade, je Zalokarja prešinilo, da milijon in pol ljudi okoli njega pleše zaradi didžeja WestBama in njegovih kolegov, on pa je tu zaradi Dr. Motteja, ki je postavil zgodbo tega projekta.

Vabljeni k prebiranju intervjuja, ki je obenem dobrodošlo zrcalo sodobnemu znamčenju. Cenim in spoštujem, da je spontano, neposredno kritično in obenem dobronamerno korektno osvetlil nekatere ključne momente sodobnega zgodbarjenja. Samo strokovnjak s širino in dolgoletnimi izkušnjami lahko to zgledno odstira.  

Dobro znamčenje se ne vije le okoli klasičnega PRja, ki je tudi potreben. Kaj je tisti temelj, ki po vaših izkušnjah poganja pristno zgodbo (nekoga ali nečesa) na medijskem trgu?

Po četrt stoletja ustvarjanja zgodb sem še vedno (celo vedno bolj) prepričan, da vsak projekt stoji na dobri vsebini, predanosti in strasti nosilca, ekipi ter načrtu, kako se bo zgodbo plasiralo in razvijalo. Je pa to v poplavi vsebin in dražljajev le nujna osnova, ki pa ni dovolj. Tu vstopi v igro karizma. Ustvarjalci, s katerimi sodelujem, Joker Out, Vid Valič, Nina Pušlar, Jure Godler, Žan Papič …, imajo, poleg umetniške oz. obrtniške kvalitete, nek faktor X, privlačnost, zanimivost, zaradi česar izstopajo. Zato tudi pri znamčenju dogodkov ali izdelkov razmišljam o tem, kdo je obraz, ki bo ljudi prepričal, da ga spoznajo. Se pa še vedno učim, zakaj je nekdo ljudem všeč. Včasih so bili privlačni ljudje z vsebino in karakterjem, danes vsi gledamo številke na družbenih omrežjih. Pri grajenju znamke pisatelja Jureta Godlerja sem se naučil, da je včasih učinkoviteje (in zabavneje) kampanjo graditi na nekaj deset mikro vplivnežih, ki iskreno ljubijo vsebino (‘knjižne blogerke’), kot na velikih vplivnežih, ki jih dojemam sterilno, industrijsko (dobre oglase na TV so zamenjali vplivneži, ki objavljajo slabe oglase in redko mi delujejo iskreni). Preferiram komuniciranje z vsebino, ne z oglasi, pri čemer ne podcenjujem občinstva. Mogoče ga precenjujem.

Zabavna, glasbena ali kakšna druga resnejša korporativna industrija … vse vlagajo v premišljen in strateški PRovski nastop na trgu. Je dobra zgodba s preverjenim znanim obrazom dovolj za zanesljivo izvajanje odnosov z javnostmi? Ali je lahko tudi obratno?

Odvisno od proračuna. Jaz delam z majhnimi oz. me naročniki dodajajo kot manjši (a učinkovit) del velikih kampanj. Pogosto se sprašujem, zakaj IKT podjetja, banke, zavarovalnice, trgovci izvajajo nekatere kampanje na način, z zgodbami in obrazi, s katerimi jih izvajajo. Včasih imam občutek, da tako zelo verjamejo v frekvenco oglasov, da se ne ukvarjajo z razvijanjem zgodbe. Ni dovolj, da daš obraz v oglas, moraš ga tudi medijsko aktivirati oziroma, še bolje, ljudem omogočiti, da pridejo v stik z njim. Dobra praksa: pri Generaliju so razvili podkast 1na1 z Vidom Kavtičnikom, ki je vsakič klepetal z drugim športnim zvezdnikom, ki pa ga niso znali spraviti do ciljne publike. Jaz sem z Vidom zgradil kampanjo v klasičnih medijih, publiko smo vklučili tudi tako, da smo podkast posneli v živo pred občinstvom (ljudje radi srečujejo uspešne ljudi in pogledajo v zakulisje ustvarjanja). Moja prednost pri nagovarjanju medijev je, da pripravim najboljše ustvarjalce in vsebine, pred tem sem že sodeloval pri podkastih Fejmiči in Gospoda in je bil za urednike že to signal, da je 1na1 dobra vsebina.