Letos sem poletni dopust v večini preživel na jugu Italije. Čeprav vreme ni bilo idealno, je bil dopust odličen. Hrana je bila standardno izvrstna, mesta klasično prisrčna, domačini neverjetno prijazni. Skratka, lepi spomini. A mi v povezavi z dopustom nekaj kljub vsemu ne da miru.
Skoraj povsod, kjer sem šel plavat v morje, mi je nasproti priplaval vsaj kakšen kos plastike. Večinoma manjši, občasno tudi kakšen večji. Seveda sem plastiko v morju videl že kdaj prej, a letos se mi je zdelo, da se je pojavljala res pogosto. Podobna je bila situacija nekaj tednov kasneje v severnem delu Jadranskega morja. Za nekoga, ki morje obožuje in se še spomni vode, v kateri so plavale samo ribe, je bilo srečanje s plastiko kar precejšnje razočaranje in razlog za razmislek o lastnih potrošniških navadah.
Na žalost verjetno nisem edini s takšno izkušnjo. Vplive sodobnega načina življenja na naravno in družbeno okolje lahko vidimo praktično kjerkoli. Zato je najbrž že prepozno, da bi na trajnost gledali kot na trend ali priložnost. Razumeti jo moramo kot nujno osnovo, ki nam bo omogočila nadaljevanje življenja na isti kakovostni ravni kot doslej. Razveseljuje sicer meteorski vzpon trajnostnih investicij, za katere McKinsey v enem svojih poročil ugotavlja, da so se od leta 2004 podeseterile. A pot do uspeha, ali bolje rečeno, uspešne preprečitve dramatičnega neuspeha, je še dolga.
Dobra stvar pri celotni situaciji je, da lahko k njenemu izboljševanju prispeva vsakdo. In sicer tako, da začne pri sebi z razmislekom, kako lahko živi bolj trajnostno. Moram piti vodo iz plastenke? Bom baterijo odvrgel v običajen smetnjak ali v smetnjak, namenjen odpadnim baterijam? Lahko kako prispevam k zmanjševanju socialnih razlik med posameznimi skupinami ljudi? K zmanjševanju razlike v dostopu do znanja? Konstruktiven odgovor na vsako od teh in na mnoga druga vprašanja lahko spremeni našo prihodnost in še bolj prihodnost naših otrok.
“Moja stara mama se je rodila v hiši brez elektrike in vode, danes – 85 let kasneje – pa se ob nedeljskem kosilu pogovarjamo o navidezni resničnosti.”
Tudi s tem v mislih smo si v Skupini A1 Telekom Austria v okviru strategije ESG postavili ambiciozne cilje. Do leta 2030 želimo tako postati neto ogljično nevtralni, povečati energetsko učinkovitost za 80 odstotkov v omrežju v primerjavi z letom 2019 ter vsako leto zbrati in reciklirati vsaj 50 tisoč telefonov. Ti cilji so nadgradnja vsega, kar že počnemo. V Sloveniji na primer že leta podpiramo urbano čebelarjenje. Začeli smo z izobraževanjem o varni uporabi interneta za 12 tisoč otrok v naslednjih dveh letih. Bili smo tudi med prvimi, ki smo iz uporabe v podjetju umaknili plastične kozarčke. V Srbiji smo v okviru programa Ekomotivacija zbrali 400 m3 odpadkov z obal 20 srbskih rek, s projektom Svet kakav želiš pa redno podpiramo projekte s področja izobraževanja, ekologije in zdravja.
Kljub temu so cilji tudi ambiciozen korak naprej. Namreč, ambiciozni koraki so tisto, kar družba v tem trenutku potrebuje. Zavedati se moramo, da je razvoj v okolju eksponenten. Že v času življenj naših starih staršev je bil razvoj hiter. Recimo, moja stara mama se je rodila v hiši brez elektrike in vode, danes – 85 let kasneje – pa se ob nedeljskem kosilu pogovarjamo o navidezni resničnosti. Zamislite si samo, kako nagel bo razvoj v naslednjih 85 letih.
Kje je torej tu prostor za znamke? Povsod! Trajnostnih izzivov je več kot dovolj, nekdo jih bo moral rešiti. In znamke premorejo nekaj, kar bo v tem procesu izjemno pomembno – znajo nagovoriti človeške emocije in prikazati pomembnost določenega dejanja za posameznika. Danes so namreč globalni izzivi za večino še vedno preveč abstraktni.
Znamke so tako lahko v času, ko zaupanje v tradicionalne institucije upada, odličen zgled in ambasadorji trajnostnega načina delovanja. Ja, morda je v trajnostnem načinu delovanja celo poslovna priložnost za znamke. A še mnogo bolj pomembno je, da je v njem njihova in naša prihodnost. Torej ne odlašajmo in vsak pri sebi razmislimo, kaj lahko storimo kot posamezniki in kot upravljavci znamk.
Naš planet nas ne potrebuje. Mi potrebujemo njega. Zato mu pomagajmo.
0 komentarjev