Ines Markovčič: Razmišljanja k temi: maksimalizem/minimalizem znamk

Aktualno, Kolumne

KOLUMNA: INES MARKOVČIČ. »Več ranljivosti in prostovoljnega tveganja.«
📅 17.08.2022

INES MARKOVČIČ, UREDNICA REVIJE SUPER ZNAMKA, O MAKSI/MINI-MALIZMU ZNAMK

Bolj kot kdajkoli je aktualno doseganje kulturnega znamčenja

Maksimalizem ali minimalizem. Večna dilema in vprašanje, kaj je bolje v svetu znamčenja: reprezentacija učinkov po principu “manj je več” ali “več je več”? Ni enoznačnih pravil in univerzalnih receptur. Pa tudi bližnjic ne. Eni prisegajo na minimalizem, tipične fengšujevske linije, ki v ospredje postavljajo sčiščene kompozicije in energije, belino/črnino dekoracij, simplifikacijo upodobljenega/ubesedenega, drugi prisegajo na maksimalizem, ki spodbuja pretiravanje, vpadljivost, vzorec na vzorec, barvitost … Z introjekcijo v zgodovino teh dveh konceptov se velja zlasti spomniti na šolo Bauhausa, ko je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja utemeljila princip oblikovanja na uravnoteževanju lepote z uporabnostjo izdelka. Podobno je nekaj desetletij kasneje razmišljal Dieter Rams, nemški industrijski oblikovalec, ki je načela dobrega oblikovanja smiselno zreduciral na prijaznost do uporabnika. Da ne bomo govorili samo o klasičnih uporabniških izkušnjah v prodajnih lijakih (predvsem spletnih) trgovin. 

Kaj pa prostor za vmesne variacije? Recimo vseobsegajoči minimalizem ali ekskluzivni maksimalizem? In jezik v diskurzu? V spomladanski številki revije Super Znamka razgrinjamo nekatere premisleke v teh kontekstih, zlasti o demokratičnem jeziku povprečnega človeka; kako se sodobne, predvsem drzne znamke počasi pomikajo k uporabi maksimalizma, kar se opazi predvsem pri embalaži; kako učinkuje sporočilnost v vizualnih rešitvah z manj besedami.  

Če se vrnemo na prijaznost do uporabnika … vse to je že konec koncev učila sama umetnost: »Umetnost mora šele dokazati svojo koristnost” (Horkheimer in Adorno). Teoretiki (če omenim še eno šolo) Frankfurtske šole so namreč v duhu te problematizacije nekoč uvedli pomemben termin, tj. kulturna industrija, ki je problematiziral uporabniško in kritiško vrednost kulture v množični industrializaciji. Bolj kot kdajkoli, ko pretresamo, kaj je bolje v svetu znamčenja (“manj je več” vs. “več je več”, minimalizem vs. maksimalizem), je aktualno doseganje kulturnega znamčenja kot nadgradnja že samoumevnemu družbeno-odgovornemu znamčenju. Zato, da bodo znamke dokazale, da so več kot degeneracija množičnega blaga in porabe, da bodo utemeljile komunikacijo s potrošnikom na spontani naivnosti in avtentični vrednosti vsebine, ki ne nastaja zgolj in samo, ker mora ali je “in”. Inspirativni primeri znamkinih zgodb se vedno najdejo in ti so tisti, ki pripovedujejo pravljice, ki jih tako radi kupujemo, se v njih prepoznamo in uživamo.

Ostale kolumne

KOLUMNA: INES MARKOVČIČ. ARHITEKTURA V ZNAMČENJU.

KOLUMNA: INES MARKOVČIČ. ARHITEKTURA V ZNAMČENJU.

Ideologija, poslanstvo, vizija znamke … vse to se izraža skozi diskurz ubesedenega, vizualiziranega, ozvočenega, animiranega. Sleherna takšna reprezentacija odseva družbeno-kulturni imperativ znamke. Ne gre le za reprezentacijo znamkine sporočilnosti, ampak je najprej znamkina sporočilnost tudi posledica njene arhitekture in organigrama znotraj podjetja. Znamkin jezik je del družbe, organizacije, podjetja, v okviru katerega deluje, in ne nekaj družbeno, kulturno ali poslovno ločenega.

ARHITEKTURA V ZNAMČENJU: BOŠKO PRAŠTALO.

ARHITEKTURA V ZNAMČENJU: BOŠKO PRAŠTALO.

Pod besedno zvezo arhitektura znamke si predstavljam izredno široko področje, ki seveda vključuje pester nabor dejavnikov: od dolgoročne vizije znamke, strateškega pozicioniranja glede na potrošnike, ekipe, ki diha z znamko, do znanja in denarja, ki so na voljo pri ustvarjanju določene znamke. Predvsem je to dolgoročen proces, hkrati pa ne smemo pozabiti, da zaradi nešteto dejavnikov večina znamk potrebuje unikatni prostor, unikatno arhitekturo. Žal velikokrat pri arhitekturi znamk pozabimo na te dejavnike in na dejstvo, da ustvarjanje potrebuje svoj čas, tako pri ustvarjalcih kot potrošnikih. V tem svetu se instantne rešitve pač ne obnesejo.  

KOLUMNA: ZORAN SAVIN.

KOLUMNA: ZORAN SAVIN.

Brez česa ne gre…
Glede na to, da je digitalnih orodij za ustvarjanje digitalne znamke res veliko, se najprej ustavimo pri osnovah. Težko je reči, kaj vse zares potrebujete za digitalno znamčenje, je pa jasno, brez česa ne morete. Interaktivnosti! Graditi znamko na interaktivnem mediju brez interaktivnosti je, kot da bi na radiu predvajali TV oglase. Nekaj je, a ni prav učinkovito.

KOLUMNA: ALJAŽ PEKLAJ.

KOLUMNA: ALJAŽ PEKLAJ.

Ste pomislili, da so vaši zaposleni najpomembnejši del  vašega digitalnega znamčenja? Samo pomislite, koliko elektronskih sporočil gre na dnevni bazi iz vaše hiše in koliko ljudi bere vaše podpise ali pa njihove vsebine na LinkedInu.

KOLUMNA: BLAŽ KOCJANČIČ.

KOLUMNA: BLAŽ KOCJANČIČ.

Zakaj ne krilatica digitalno znamčenje? Ker je cilj znamčenja vedno približati znamko ljudem, ki smo analogna bitja. Tako pri znamčenju ne sme iti za približanje znamke novim okoljem, temveč načinom, kako človek ta nova okolja uporablja.

KOLUMNA: MONIKA POVŠIČ. DIGITALNI VOAJER.

KOLUMNA: MONIKA POVŠIČ. DIGITALNI VOAJER.

Kje smo prisotni, zakaj smo prisotni, kako smo prisotni, od kdaj smo prisotni z znamko v digitalnem svetu, in še kaj v tej smeri, so pomembna vprašanja. Seveda se izhodiščno vprašanje nanaša na kanale družbenih medijev, ki jih v svojem zasebnem ali poslovnem življenju uporabljamo kot spremljevalci ali ustvarjalci.

Komentarji

0 komentarjev

Oddaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja