Ines Markovčič: Razmišljanja k temi: maksimalizem/minimalizem znamk

Aktualno, Kolumne

KOLUMNA: INES MARKOVČIČ. »Več ranljivosti in prostovoljnega tveganja.«
📅 17.08.2022

INES MARKOVČIČ, UREDNICA REVIJE SUPER ZNAMKA, O MAKSI/MINI-MALIZMU ZNAMK

Bolj kot kdajkoli je aktualno doseganje kulturnega znamčenja

Maksimalizem ali minimalizem. Večna dilema in vprašanje, kaj je bolje v svetu znamčenja: reprezentacija učinkov po principu “manj je več” ali “več je več”? Ni enoznačnih pravil in univerzalnih receptur. Pa tudi bližnjic ne. Eni prisegajo na minimalizem, tipične fengšujevske linije, ki v ospredje postavljajo sčiščene kompozicije in energije, belino/črnino dekoracij, simplifikacijo upodobljenega/ubesedenega, drugi prisegajo na maksimalizem, ki spodbuja pretiravanje, vpadljivost, vzorec na vzorec, barvitost … Z introjekcijo v zgodovino teh dveh konceptov se velja zlasti spomniti na šolo Bauhausa, ko je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja utemeljila princip oblikovanja na uravnoteževanju lepote z uporabnostjo izdelka. Podobno je nekaj desetletij kasneje razmišljal Dieter Rams, nemški industrijski oblikovalec, ki je načela dobrega oblikovanja smiselno zreduciral na prijaznost do uporabnika. Da ne bomo govorili samo o klasičnih uporabniških izkušnjah v prodajnih lijakih (predvsem spletnih) trgovin. 

Kaj pa prostor za vmesne variacije? Recimo vseobsegajoči minimalizem ali ekskluzivni maksimalizem? In jezik v diskurzu? V spomladanski številki revije Super Znamka razgrinjamo nekatere premisleke v teh kontekstih, zlasti o demokratičnem jeziku povprečnega človeka; kako se sodobne, predvsem drzne znamke počasi pomikajo k uporabi maksimalizma, kar se opazi predvsem pri embalaži; kako učinkuje sporočilnost v vizualnih rešitvah z manj besedami.  

Če se vrnemo na prijaznost do uporabnika … vse to je že konec koncev učila sama umetnost: »Umetnost mora šele dokazati svojo koristnost” (Horkheimer in Adorno). Teoretiki (če omenim še eno šolo) Frankfurtske šole so namreč v duhu te problematizacije nekoč uvedli pomemben termin, tj. kulturna industrija, ki je problematiziral uporabniško in kritiško vrednost kulture v množični industrializaciji. Bolj kot kdajkoli, ko pretresamo, kaj je bolje v svetu znamčenja (“manj je več” vs. “več je več”, minimalizem vs. maksimalizem), je aktualno doseganje kulturnega znamčenja kot nadgradnja že samoumevnemu družbeno-odgovornemu znamčenju. Zato, da bodo znamke dokazale, da so več kot degeneracija množičnega blaga in porabe, da bodo utemeljile komunikacijo s potrošnikom na spontani naivnosti in avtentični vrednosti vsebine, ki ne nastaja zgolj in samo, ker mora ali je “in”. Inspirativni primeri znamkinih zgodb se vedno najdejo in ti so tisti, ki pripovedujejo pravljice, ki jih tako radi kupujemo, se v njih prepoznamo in uživamo.

Ostale kolumne

KOLUMNA: Zgodba: ko PR sreča AI

KOLUMNA: Zgodba: ko PR sreča AI

V hitro spreminjajočem se svetu, kjer informacijska tehnologija nenehno preoblikuje način(e), kako delujemo, je postala umetna inteligenca ključni igralec tudi na področju odnosov z javnostmi. Osebno mnenje? Zame je nesporno, da AI prinaša številne koristi tudi naši panogi. Dokaz? Bom podala primer…

Komentarji

0 komentarjev

Oddaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja