BRANJE: KRAJ, KJER SE IZPOLNIJO VSE VAŠE ŽELJE

Iz domače knjižnice Ines Markovčič

Pri snovanju te rubrike sem prvotno razmišljala, kako bom predstavljala aktualne nove prebrane knjige iz marketinga, znamčenja. Pa sem se pri premisleku in zlaganju moje knjižne police nazadnje ustavila, in me je prešinila druga ideja. Mnogokrat se ljudem zgodi, da izide neka knjiga, vsi jo berejo/mo, se o njej pogovarjamo, je trenutni boom ali hit ali must-read, potem pa jo odložimo, in najbrž se tri četrtine ljudi redko zateče nazaj k prebiranju. Že v najstniških letih sem rada hrčkala stvari, ki so se me dotaknile. Sploh prebrane: najljubši strip, roman, pa članki iz Sobotne priloge … To sicer vse ostaja v mojem domačem kraju na nekih kupih, a vendar, ko sem se preselila, sem si hitro spet ustvarila svojo knjižnico. Menim, da že ostali mediji dovolj vestno uresničujejo plemenito vlogo pri recenziranju novih, aktualnih knjig, in ker vsa leta poklicno zorim v ugledni medijski hiši, kjer se določene stvari shranjujejo, podčrtujejo za kdaj drugič, ker vse je pomembno … (celo svojo »službeno knjižnico« imamo) sem se odločila, da to svojo privatno in poklicno prakso nadaljujem na straneh te rubrike. Iz svoje knjižne police bom vsakič potegnila meni ljubo čtivo, ne glede na čas ali (življenjsko) obdobje, v katerem sem ga bolj požirala, žvečila, se vračala, podčrtovala … Izluščila bom en izsek in ga osvetlila v luči filozofije zgodbarjenja in potrošništva. In ne, vse predstavljene knjige se ne bodo nujno vsebinsko in žanrsko nanašale na teorijo marketinga in znamčenja, to pa zato, ker želim odpirati polja interdisciplinarskih premislekov.

Miha Mazzini

KRAJ, KJER SE IZPOLNIJO VSE VAŠE ŽELJE

Izdala: Založba Goga, 2020

Ali obstaja kraj, kjer se izpolnijo vse naše želje? Ali obstajajo znamke, ki izpolnijo vse naše želje? Vsekakor obstajajo zgodbe, dobre zgodbe, ki pričajo o vseh naših željah. Ljudje radi konzumiramo zgodbe. Ljudje radi kupujemo zgodbe (nekatere bolj, druge manj). Zgodbe so fetiš naše samorealizacije in samoaktualizacije. Brez fetišev je vse tako turobno in puščobno.

Pisati dobre zgodbe znamk je umetnost. Lahko je trdo, mukatrpno delo. Ali pa sploh ne. Če se v polje navdiha spustiš neobremenjeno, svobodno, brez zavor. Če pustiš, da kolo teče in so noge na pedalih zgolj za zavoro v skrajni sili. Ko v nespočitem kaosu vstopaš … paradoksno spočit. Da, tudi to je možno.

Miha Mazzini v romanu Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje slikovito in z doživljajsko leksiko osvetljuje točko preloma dveh ideološih polarizacij in generacij. Na eni strani tisto, ki je v duhu zrno-na-zrno-pogača-kamen-na-kamen-palača vztrajno gradila materialni svet, na drugi strani tisto, ki se znotraj tako zgrajenega materialnega sveta izgublja in/ali potrjuje v pomenih t. i. instant slave.

Naj kratek oplaz vsebine ostane dražljaj za tiste radovedneže, ki romana še niso prebrali pa ga morebiti zdaj bodo.

Ker smo revija o znamčenju in dobrih zgodbah znamk, pa naj nekateri izseki citatov v nadaljevanju spodaj služijo kot navdih pri pisanju dobrih zgodb znamk. V svetu oglaševanja namreč pogrešam kakšno izposojo (scenografije, kadrov, zgodb) tudi iz slovenskih romanov. V glasbi smo že lep čas nazaj naredili pomemben premik; vse več sodobne slovenske glasbe pridno vključujemo v zvočno reprezentacijo oglasnih sporočil. Včasih, ko (ali če) ni navdiha, pa je vredno prebrati tudi kakšno slovensko knjigo, kjer se marsikaj izlušči. Vse to in še več. Pri še več mislim na pomene, dotike in pečate, ki ostanejo. Ki dajo misliti. Ki vplivajo. Mar vse to si ne želijo tudi same znamke? Sinergija literarne in oglaševalske umetnosti je lahko svojevrstna igra, ki obrodi win-win sadove. Seveda ob predpostavki, da so vsi vpleteni za to.  

Njej kažem masko, ki jo hoče. Pes sem, ki ne grize, mačka, ki je izgubila samostojnost.

Šivam lahko tudi miže, in mižim lahko, ne da bi zaprla oči. Gledam utripanje igle in vidim tisto, o čemer premišljujem. Bala sem se, kako se bom spet privadila na tovarno, a po nekaj dneh se mi je zdelo, da vmesnega četrt stoletja ni bilo. Šivalni stroj se ni spremenil. Usnje še vedno diši enako. Hkrati se upira in prilizuje razvajenim prstom, trše je za upogibanje in mehkejše za popuščanje. Pult je isti, ropotanje tudi. Ženske še vedno neprestano kvantajo. Če si ne bi morala popravljati očal, bi bila lahko tudi tista dvajsetletna delavka, ki jo je lastnik tovarne že ugledal, ne da bi slutila in ne da bi ji kadarkoli povedal, kdaj in zakaj se je odločil zanjo.

Predenj postavim golaž in paradižnikovo solato. Nanjo sem v krog položila štiri obročke čebule, da je videti kot tista avtomobilska znamka. Kako dolgo sem jih poravnavala!

Jože za milimeter premakne glavo, ne več od bežnega trzljaja.

»Paradižnikova solata je, jej, rabiš vitamine!« rečem.

V tistem zabaviščnem parku je bila naprava, ki sem jo videla že v filmih: navpična tirnica, po kateri potuje kovinska utež. Poganja jo vzmet, po kateri udariš s kladivom. Močnejši ko je udarec, višje utež skoči. Če pride čisto do vrha, trči ob zvonec. Okoli naprave se je prerivala skupina mladih. Fantje so slekli majice in dekletom kazali svoja telesa kot iz reklam. Tolkli so po vzmeti in utež spravili komaj čez polovico. Nazadnje so ugotovili, da je pokvarjena in se odmaknili. Jože je pristopil in udaril nekako spotoma, na hitro. Dolgo in glasno je zvonilo. Ne bom pozabila zaničevalnega besa v očeh mladeničev, ki ga je kuril dražeč hihot deklet. Verjetno jih je najbolj razbesnelo to, da jih Jože ni niti pogledal.

Snežinke so se mu nabrale na ramenih in mu pobelile lase.