Ključ pri odločitvi, koliko sebe dati v odnos, je v iskanju pravega razmerja lakota-sitost

Ines me vedno preseneti z osrednjo tematiko revije in mi da hitro veliko misliti. Ko je razkrila, da bo tokratna tema izdaje maksi/minimalizem znamk, sem se spomnil nekaj zanimivih izkušenj  iz svojih delavnic. Na delavnicah vedno pridemo do pogovora, koliko razkriti sebe, kaj vse povedati,  narediti, da nam sogovornik zaupa in tlakujemo pot kvalitetnemu dolgoročnemu odnosu. 

Dejstvo je, da znamke skozi oglase, embalažo, sporočila, dizajn pošiljajo določena sporočila  svojemu kupcu. Ultimativni cilj je seveda prodaja, priporočila, pozitivni komentarji, objave na družbenih omrežjih in še bi lahko našteval. 

Vprašanje, ki se postavi, je, kako kupec dojema ta sporočila? Če so v podjetju kreirali pravo strategijo, se bo nedvomno poznalo na prodaji in vračanju k znamki. Na kupčevo dojemanje sporočila vpliva morje dejstev, sam bi izpostavil sledeča: zaupanje, kvaliteta, emocije, razlikovanje od konkurence in zanesljivost znamke v kupčevih očeh.   

Če se zdaj vrnem na primer iz delavnice, kakšno sporočilo dati, ko gradimo osebno znamko. Tu bom izhajal zgolj iz osrednje tematike revije maksi/minimalizem v smislu, koliko sebe dati v določen odnos oz. koliko moramo ali je dobrodošlo govoriti. Vedno najdem udeleženca delavnice, ki je navdušen nad nutello; se mi še ni zgodilo, da ne bi nekdo dvignil roke. Pravila so preprosta, in sicer navidezno imam na desni strani 10 kg nutelle in na levi strani svež pečen kruh in sočne palačinke. Sledita dve preprosti vprašanji: na kaj naj namažem nutello in koliko kosov lahko v tem trenutku poje. Ženske se načeloma ustavijo pri 2 do 3 kosih, moški ego pa reče 5 do 6 ali celo več kosov. Ko pridemo do številke, sledi manjši zaplet. Udeleženca prosim, da si zamisli trenutek, ko je sit: ko je komaj pojedel zadnji kos, pride do njega ekipa nevarnih, oboroženih oseb, ki ga za ceno življenja silijo, da še naprej jé. Zadnje vprašanje je, pri katerem kosu bi bruhal. Ista oseba, ista nutella, ista praksa, ampak nutella po 5 ali 10 več kosih zaradi vsiljive situacije nima več enakega okusa in pridemo do točke, da se nam za nekaj časa celo upira. 

Pri odločitvi, koliko in kako damo sebe v odnos, kakšno sporočilo bo znamka sporočala, je odvisno od sogovornika, kupca in skupka pravega razmerja lakota-sitost? Bolj ko smo mu zanimivi in kredibilni, bolj kot je navdušen nad nami, več pozornosti bomo imeli.  Ne gre pa pretiravati, saj lahko dosežemo ravno nasprotne učinke. Pozabil bo, da je sploh bil kdaj lačen ali si morebiti celo zaželel, da ne bi bil nikdar več lačen.

The post Boško Praštalo, Razmišljanja k temi maksimalizem/minimalizem znamk: “Ključ je v iskanju pravega razmerja lakota-sitost” appeared first on Super Znamka.